Facebook Twitter

Pedra de tartera

Maria Barbal
Kamen v melišču

Če bi si upala reči: pustite me tukaj, rada bi umrla na domačih tleh, ne bi ničesar dosegla. Zabrusili bi mi, da sem reva, kaj naj pa vendar počnem sama v tako veliki hiši. In nič ne bi zaleglo tudi to, če bi rekla, da je hiša moja in da sem na tej zemlji živela skoraj vse svoje življenje ... Ničesar torej nisem rekla, kot če bi se mi zdelo v redu, kot bi me novica sploh ne pretresla.

Zavedla sem se, da ni res, da sem se sprijaznila z vsem in da mi ni bilo več do življenja. Ko smo odhajali, sem začutila življenje v bližini kraja, kjer so domnevali, da je pokopan Jaume, šla sem tja počasi, šla sem brez navdušenja, pustila sem jih, da govorijo, da bi ostalo skupaj vse, kar smo dosegli s takšno težavo. Toliko naporov, toliko varčevanja, toliko nesreč. Zdaj pa smo zaprli vrata in se spustili po cesti v dolino, do Noguere in še naprej, naprej.

Sedemnadstropna stavba, je rekel, in meni se je zdelo, da bo visoka do neba.

Nisem se hotela ločiti od svojega sina, tega res nisem hotela, toda nisem mogla verjeti obljubam, da se bomo vrnili, ko se stvari umirijo. Spomnila sem se besed, ki jih je teta rekla ob smrti, od tega je bilo tedaj že kakih deset let. Dekleti sta bili takrat še doma. Ne vem več, kako je tekel pogovor, toda rekla mi je, da mi ne bomo umrli v njeni hiši, da je življenje postalo preveč trdo v gorskih vaseh in da današnja mladina ni bila več pripravljena prenašati vsega tega. Spominjam se, da ji nisem oporekala, kot je bila moja navada, toda zdelo se mi je, da se presneto moti. Takrat sem mislila, da govoriči tako zaradi starosti in da se ji zato zdi, da se je svet spremenil. Kmalu zatem sem ji morala priznati, da ima prav, ko se je Elvira odrekla pravici, ki je veljala v teh krajih, da kot prvorojenka podeduje kmetijo; ampak tega tedaj še nisem bila sposobna uganiti, ker sem okrog sebe videla še druga dva, ki sta se mi tedaj zdela veliko ljudi.

Oblak spomina je napolnil vsako sobo. Počasi, kot belo ogrinjalo brez obrazov in brez besed. Ko se bo moj spomin spremenil iz oblaka v nežen dež, bo z mano umrl del družinskega spomina. Železne palice v obliki lilij in skromne podobe na posteljnem vzglavju, vegaste stene in velika miza s klopema na vsaki strani ne bodo več nikogar pričakovali, da si odpočije stare kosti. Prah jih bo pokril in pajčevine, dokler ne bo kaka nevihta odprla prve špranje, takrat bo ta drobna zgodba nekje zastala in če bo kdo poskušal pripovedovati o tem, ga bodo vsi gledali z nasmeškom v očeh.

Kako čas beži, ubogi starec, kakšne zgodbe nam pripoveduje, o časih, ki jih več ni.

Traducido por Simona Škrabec
Maria Barbal, Kamen v melišču. Ljubljana: Študentska založba, 2008.
Buscador de autores
A-B-C-D - E-F-G - H - I
J - K - L - M - N - O - P - Q - R
S-T-U-V-W-X-Y-Z
Traducciones de la literatura catalana
Pueden consultar más páginas sobre la literatura catalana en traducción en:
Prosa
Con el soporte de: