Facebook Twitter

L’ombra de l’eunuc

Jaume Cabré
Evnuhova senca

Cel popoldan je preždel v Narodni knjižnici, se skušal pregristi skozi pojme infrastrukture in suprastrukture, za katere je profesor zgodovine trdil, da so zastareli, da so stvar marksistov, in da je historični materializem izmišljotina leninizma (vsi so brskali po slovarjih in iskali besede kot so leninizem, historični in materializem, tako kot smo, ko smo bili še smrkavci, iskali kurba ali kurac in jih nismo našli, ker v tedanjih slovarjih založbe Vox takšnih besed ni bilo). Toda profesor filozofije je trdil, da so to seveda še vedno veljavni pojmi in nam je pomagal, da smo razlikovali med Marxovim in Webrovim pojmovanjem, a pri tem smo imeli občutek, da je bilo treba izbrati med enim ali drugim, ker smo živeli v takšnem času, v katerem so bili odtenki prepovedani, dvom kaznovan in je veljalo, da je tisti, ki ni z mano, proti meni. Daleč je bila Nova zaveza in navada, da bi uporabljal navedke iz nje, čeprav sem v tistih časih še hodil k maši ob nedeljah, toda to sem skrival kot malomeščansko slabost, ki jo je poznal samo Bolós. Večerjal sem v istem lokalu na ulici Aribau, kot bi si hotel čim prej prislužiti čir na želodcu, sprehajal sem svojo živčnost po Passeig de Gràcia in premišljeval, da je kljub prestrašenosti Barcelona lepo mesto, polno uličnih svetilk, ki jih Feixes ni poznal, polna molčečih ljudi, ki so vendarle ljudje. Tu so bili tudi mestni stražniki s čeladami iz palmovih listov, kot bi bili v tropih, ki so me spominjali na Stanleyja in možnost, da lahko preberem program pred kinematografoma Publi in Savoy. Pomislil sem, da bom jutri Bolósu rekel, no, tale film bi si pa lahko ogledala. Če bi bil divja zver, bi zavohal strah, ker je bila Barcelona vsa skrivenčena pod odejo nezaupanja in ustrahovanja, zato ker smo študentje že nekaj tednov preplavljali ulice Eixample. Podnevi so bile dobesedno zasedene z oklepnimi vozili Sivih, s konjenico Sivih, s sovraštvom Sivih, ulice so bile bojišče, ponoči pa je bilo še huje, ker je iz kanalizacije lahko v vsakem trenutku prilezla tajna policija, zahtevala dokumente, kaj delaš, kam greš, od kod prihajaš ali si za Marxa ali za Webra.

In tako je bila ura polnoč in Miquel je šel, tako kot so mu naročili, do prehoda Domingo. Res: sredi samotnega prehoda je stala stara vespa. Preizkusil je ključ, ki mu ga je dala Barta in deloval je, čedalje bolj sem občudoval Bertin pogum in s tem je rasla tudi moja ljubezen do nje. In tako sem postal član makije in ona moja ljubezen, skrita v gozdu. Škoda, da me ne bo videla, kako se znajdem. Ali pa je bilo morda tako bolje.

Miquel Che Gensana se je z motorjem odpeljal do ulice València. Natančno je sledil navodilom, zavil je na ulico Urgell in se prvič odpeljal mimo postajališča mestnega avtobusa, da bi s tem opozoril neznanega tovariša, da je vse v redu. Ko se je pripeljal mimo drugič, je zmanjšal hitrost. Senca je skočila na zadnji sedež in ga prijela za pas. Zaslišal je Bertin glas, ljubezen moja, mu je zašepetala, Dani ni mogel priti; ima štirideset vročine, ubogi fant; toda saj je vseeno, bova že midva opravila. In če mi je srce že tako ali tako pospešeno bílo zaradi panike, ker sem se moral delati pogumnega, je zdaj delalo plas, pof, pum, ker je bila Berta tista, ki mi je grela uho s svojim dahom in se me trdno držala za pas, kaj drugega bi še lahko prosil bogove. In Berta, kot bi to opazila, je nežno, previdno, naslonila glavo na hrbet Che Gensane, ki je vozil v srčni omami po ulici Mallorca in ko sta prišla do Passeig de Gràcia, mu je rekla, potem bova šla na pivo v Drugstore in on je prikimal in si zaželel, da bi kmalu prišel ta potem. Zavil je po Pau Claris navzdol in ker ni bilo prometa, sta bila v trenutku pred policijsko postajo na Via Laietana. Da bi bilo vse še bolj napeto, je avtomatični sistem uravnavanja semaforjev in prometnih znakov občine mesta Barcelone sklenil, da bo v tistem trenutku na semaforju pred policijsko postajo zagorela rdeča luč in ustavila sta se dvajset korakov pred kifeljcem na straži, ki ju je z mitraljezom v roki nezaupljivo opazoval. Miquel je mislil, da bo na mestu umrl, ko je zaslišal zadržan Bertin smeh, ki mu je šepetala, poglej, kako zabodeno gleda in pomislil je na dvoje stvari: prvič, da je Berta, ko je bila na odpravi makije, znala dobro preklinjati in drugič, to pa ga je posebno prizadelo, dekle se očitno nikoli ni ničesar balo. Privila se je k njemu in ga objela od zadaj, kot bi bila zaljubljen parček, policaj z mitraljezom pa se ni več zmenil zanju. In Miquel je pomislil, da bo zdaj res umrl, tokrat zaradi objema. Zelena luč. Zelena je, hudiča, Miquel!

Samo do katedrale sta prišla in že je pogrešal objem. Toda njo je zanimala samo vojna, ni poznala ne strahu in ni imela srca, zato mu je rekla, zdaj se morava pa ločiti in oditi vsak na svojo stran. In on, oh, ne, zakaj? In ona, zato ker sva sama in morava pohiteti; tako je sicer nevarnejše, ampak saj je vseeno.

Prišla sta do tihega trga Svetega Jakoba s strahotno ropotajočim motorjem. Zapeljala sta se do ulice Ferran. Tukaj parkiraj, je rekla, ko sta prišla do Avinyóna. Ko je ponovno zavladala tišina, se je Miquelu zazdelo, da je za ulično svetilko opazil policijsko transportno vozilo in Berti se je tudi zdelo tako, ker je rekla, mislim, da sva prišla z motorjem preblizu. Miquel je zastokal, kaj pa zdaj? Ona pa se je nasmehnila, ga lopnila po plečih in mu izročila vrečo, saj se samo šalim, hudiča, zdaj je noč in ponoči kifeljci spijo.

Razdelila sta si delo: ona bo odšla v smeri stare vladne palače Generalitat in on k zgradbi mestne hiše. Ker nista imela nikogar, da bi ju pokrival, je bilo treba vse storiti brez napak in zelo hitro. Brez nepotrebne živčnosti, a tudi brez obotavljanja. Pomislil je, samomorilec, idiot, kdo te je silil v ... Toda Berta mu je še zadnjič zažugala s prstom, če slišiš kakšen šum, začni teči in pozabi na motor. Mogoče je res dobro razumel le to navodilo. In čez pet minut, spet tukaj. Izginila je v temačni ulici, brez vsakega zvoka. Miquel je začuden opazoval svojo dozo razpršilca. Minuta in pol je minila, a se še nisem premaknil. Pomislil je na Berto, začutil do nje še večje občudovanje in se odzval; hitro je stopil, res hitro, dokler ni trčil na stransko steno Mestne hiše. Ozrl se je na vse strani. Stražarji mestnega redarstva so bili najbrž le za vogalom, ob glavnem vhodu. Ali hodijo tudi okrog zgradbe? Imajo ob stenah prilepljene vohune? Le kaj je vedel on, nori kamikaze. Dve minuti in pol, čas se mi je iztekal, in nisem sposoben, da se premaknem. Pomislil je na Berto, kako piše s svojo lepo izoblikovano pisavo, z jezičkom, ki ji štrli iz ust, pridna punčka, kot bi pisala domačo nalogo. Stresel je z glavo, da bi iz nje pregnal takšno podobo. Tri minute in še vedno ni storil ničesar. Potrudil se je, da bi si v spomin priklical prvi stavek, ki se je nanašal na zahteve po amnestiji. Snel je pokrovček z razpršilca, ki je padel na tla in veselo zaropotal, on pa bi se hotel razbliniti na licu mesta, ker je deset tisoč policajev skočilo s padali in so se mu približevali z naperjenimi mitraljezi, ne, nič, nikogar. Pobral je pokrovček in ko je začel mazati stoletni zid z barvo svobode, so se mu moči vrnile. Zdaj pa je bil junak. Najprej »l« in potem »j«. Počasi, a z lepo pisavo. Takoj je bilo končano. Pogledal je na uro, zlodej, Berta ga zagotovo že čaka na motorju, končala je najbrž že pred urami. V bližini je odbilo v zvoniku in mu potrdilo, da je bila ura res ena in ušel je, ne da bi se ji zahvalil za informacijo, v smeri proti motorju, proti Berti. Na steni fašistične Mestne hiše v Barceloni je bil zapisan vsem na očeh, dokler se ustrezna oblast ni odločila napisa odstraniti, odločen LJUBIM TE, ki se je izvil iz globin mojega prestrašenega srca. Bila je to osebna in nesmiselna ljubezenska izjava skrivnega bojevnika.

Traduit par Simona Škrabec
Jaume Cabré, Evnuhova senca. Ljubljana: Študenska založba, 2006.
Jaume Cabré, 2004, ILC. Foto: Tanit Plana
Recherche d’auteurs
A-B-C-D - E-F-G - H - I
J - K - L - M - N - O - P - Q - R
S-T-U-V-W-X-Y-Z
Traductions de la littérature catalane
Ici, vous trouvez d’autres pages web sur la littérature catalane:
Prosa
Avec le soutien de: