Facebook Twitter

La passió segons Renée Vivien

Maria-Mercè Marçal
Pasijon po Renée Vivien

KJER PRIPOVEDOVALKA V BARU NA GARE D'AUSTERLITZ PRESENETI SARO T., KI SE ZELO RESNO POSVEČA PREMIŠLJEVANJEM IN UGIBANJEM NA TANKIH PAPIRNATIH PRTIČKIH.

Pariz, 26. julija 1984

Kadar poskušam ugotoviti, kaj je bilo najpomembnejši element mojega kroničnega nezadovoljstva z najino zvezo, se vedno znova vračam k trikotniku – mar ni trikotnik tisti simbol, ki uokvirja božje oko na religioznih slikah? Trikotnik naše spoznavanje sveta omejuje na tri osebe spreganja vseh glagolov. Trikotnik negibno harmonijo ali večen spopad dveh razbije in v odnos vnese gibanje, ustvari napetost med tem, kar je, kot prinašalec sprememb. Trikotnik, ki se pogosto odpre v nove trikotnike, kot pahljačasti izstrelki ognjemetov, ki ugašajo in se vedno znova pojavljajo na nebu, se prekrivajo, se prepletajo in trgajo drug drugega. Trikotnik je podoba nenehnega izbiranja in neskončne izdaje. A pri tem nimam v mislih trikotnika, ki sta ga uveljavila tako banalna in znana žanra kot sta vodvil ali melodrama. Čeprav sem marsikatero dejstvo tudi sama doživljala melodramatično in se mi je od blizu zdelo zabavno kot vodvil, kadar sem se dovolj oddaljila, da je lahko spregovoril humor. Kajti ta obrabljena podoba klasične zakonske nezvestobe je dobro izhodišče, enako dobro kot katerikoli drug trikotnik, ki ima natančno izrisan profil. V najini zgodbi sem se vedno počutila, kot če bi me obsodili na vlogo tiste »druge«, čeprav na nasprotnem koncu osi ni bilo nobene »nasprotnice« – in seveda tudi ne nobenega »nasprotnika«. Če bi najbrž tam kdo bil, bi bilo vse skupaj zame lažje, lažje bi se vdala v usodo ali se prilagodila, ali bi se borila ali pa bi se odločila za beg, za odstop, za konec. Če lahko natančno določiš, kaj je tisto, kar moti željo in voljo, potem je vse enostavnejše. Čeprav je včasih neko dejanje samo vrh ogromne ledene gore, ki se skriva pod površino, ampak vseeno je pomembno, ker odpira pot, in s tem je že dovolj. Med nama sem vedno čutila nekakšno nedorečeno napetost, ki se je vejala in se spreminjala. Na nasprotni kot trikotnika torej nisem mogla zapisati nič drugega, kot nekaj tako širokega kot je beseda »svet«. In če hočem to le nekoliko bolj natančno opredeliti: »svet v tebi«. Pogosto sem imela lažni občutek, da razen tega zapletenega, tesnega, močnega »sveta« – in pri tem ne smeva pozabiti, da ta svet z velikim sovraštvom gleda na ljubezen, ki sva jo jaz in ti hoteli živeti – ni bilo ničesar drugega, kar bi lahko ustvarjalo med nama vse te napetosti. Že res, da so nekateri problemi imeli vzrok v tem, da vsaka gleda drugače na odnos s tem »tretjim« elementom, ki naju opazuje, s tem »odsotnim« drugim. Ker je pač vsaka po svoje z njim sklenila pakt. In ker je tudi vsaka nosila svoje odločitve in svoje izdaje zaradi nekih prejšnjih zavez. Toda kaj bi vendar ostalo od naju, če izločiva ta nujen okvir za vsak resničen obstoj? Mislim, da je ravno enkraten boj vsakega posameznika z njegovim svetom to, kar nas najbolj določa. Ni mogoče pobegniti, prostor »zunaj sveta« ne obstaja: razen za kratek trenutek strasti, ki te reši tvoje lastne ječe, ki raztopi vse meje, ki zanika vse zakone, ki ovrže vsako krivdo. Strast je izgovor, da pozabiš nase, da pozabiš na svet. Ali pa da se dogovoriš za premirje: zasebni in javni prostor določajo le konvencije – kakor poroka, na primer … Ustvariti v čustvenem svetu nekaj podobnega, kar med zakonskimi določili predstavlja Ustava. Vsa ta leta sem se gibala med tema dvema izhodoma. In sem imela občutek, da sem pri obeh možnostih dobila le tisto najslabše. Ta hibridnost je ustvarila na koncu enoličnost ponavljanja izzivov, pomanjkanja načrtov – ali načrta –, in življenje v večnosti sedanjika se je počasi spremenilo v tako rutinski vsakdan kot življenje med najbolj dolgočasnima zakoncema. Negotovost o tem, kakšno mesto mi pripada, tesnoba, neskončni napor, da bi se nekaj premaknilo, po eni strani je bil ta trud slep kot strast in po drugi mehaničen kot stara navada … Je ta hibridnost nujen del – ne pa tudi edini – teh zvez, ki jih je »svet« razglasil za nenaravne? Je torej dejstvo, da ne obstaja nobena »ustava«, ki bi bila družbeno in zakonsko priznana, pripeljalo do boja za oblast v čisti obliki, kot divjaki med dvema skrajnostma? Toda ali ni hkrati tudi res, da na drugi strani ne obstaja nič drugega kot možnost posnemanja – in posnemanje na koncu vedno postane groteskno – tistih oblik, ki smo se jim v evoluciji našega posebnega pogleda na svet vedno hoteli izogniti?

Traduït per Simona Škrabec
Maria-Mercè Marçal, Pasijon po Renée Vivien. Ljubljana: Škuc, 2011
Maria-Mercè Marçal
Comentaris sobre obres
Desglaç  (1988)
per Fina Llorca
Terra de mai (1982)
per Melissa McCarron
Fragments
Adéu al mascle!
Português
Divisa
English
Foc de pales
English
Foguera Joana
English
La passió segons Renée Vivien
Deutsch | Español | Italiano | Slovensko
Maternitat
Español
Solstici
Español
Tinc dins del cap un cap d'home
English | Slovensko
«Aquella part de mi que adorava un feixista»
Maqyarul | Português | Slovensko
Bibliografia
Cercador d’autors
A-B-C-D - E-F-G - H - I
J - K - L - M - N - O - P - Q - R
S-T-U-V-W-X-Y-Z
Traduccions de la literatura catalana
Podeu consultar més pàgines sobre la literatura catalana en traducció a:
Poesia
Amb el suport de: